TOW Nina Is Fine

Moje poletje ni tipično poletje. Začne se že pri vremenu – temperature se gibljejo med 15 in 22 stopinj (pri čemer je 22 že »hudo vroč« dan) in vsaj dvakrat na teden dežuje. Večini gre to vreme pošteno na živce, jaz pa se samo smejim in uživam v nesoparnem poletju. Tale poznojulijski vikend pa smo prvič imeli »pravo« poletje, kar za mene pomeni tisto temperaturo, pri kateri mi je tudi v kratkih rokavih vroče. Kot vidite se me je očitno prijela angleška navada razpravljanja o vremenu. Stereotip, ki pa se je spet izkazal za resničnega (namesto da bi podirala stereotipe, jih vsakič le potrdim) – vsako jutro se pri naši mizi pogovarjamo o vremenu včeraj in jutri. Ampak kaj naj rečem, v primerjavi z Barcelono, kjer ni bilo nikoli vprašanje, ali bo sončno ali ne, imajo Angleži vsaj o čem razpravljati. In njihovo nebo je veliko bolj fotogenično.

Kakorkoli obrnemo zadevo, večino tega vremena spremljam le skozi ogromna okna v službi. Ja, tudi v tem je moje poletje drugačno od običajnih – cele dneve sem v službi in nič ne bom šla na morje (ampak ker sem bila na morju osem mesecev, me to dejstvo niti ne moti). Pa kljub temu, da mogoče vse tole o vremenu in službi zveni kot pritoževanje, naj poudarim, da ne bi zamenjala tega poletja za nobeno drugo. Vsak dan se zbudim dobre volje in se odpravim na avtobus, ki me v desetih minutah (ki so zaradi zanimive knjige vedno prekratke) pripelje do Goodge Street, kjer si v Pretu nabavim zajtrk in mocha ter se odpravim v pisarno. Prve pol ure brez slabe vesti jem zajtrk in berem mejle, arhitekturne novice in design bloge (doma imam zelo »moody« internet, ki ponavadi ne dela), potem pa je čas da odprem autocad, photoshop ali kaj podobnega. Prejšnji teden smo oddali že tretji natečaj, ki mi je bil celo všeč:). Še prejšnji mini natečaj (5 dni) pa je tudi bil kar uspešen in bili smo objavljeni v BD reviji in na internetu (kar mi je seveda prav všeč – moram priznat da število google zadetkov za »Nina Bobinac« direktno vpliva na mojo samopodobo:). In pravkar sem si ustvarila še enega:)

Vsak dan delam do šestih, kar pa seveda nikoli ni samo do šestih in ne ostane kaj veliko prostega popoldneva. Sploh ker je vedno tudi po službi še nekaj – ta teden npr. nisem bila doma niti en večer. Imeli smo movie night in Matteo je projeciral film na belo steno svojega Oxford Street stanovanja, ob sredah je seveda vedno softball (ki se potem zaključi v pubu), ob torkih je nogomet (pri katerem punce sicer ne sodelujemo, ampak kdo bi se upiral večeru v parku ob kozarcu vina, s pogledom na drevesa, sončni zahod in seveda last but not least – golonoge arhitekte:). V četrtek smo bili povabljeni na razstavo Skin and Bones – links between fashion and architecture, zraven pa so seveda spadali drinks before and after. V petek so bili spet office drinks (ne morem verjeti, da čas tako beži, da sem bila že na tretjih), včeraj pa smo imeli piknik pri Christyju in Kasii. Tako da tak ritem bi nekako bil izgovor za bolj redko pisanje bloga… poleg tega, da se mi po tolikih urah za računalnikom v službi zdi preživljanje (že tako ali tako male količine) prostega časa pred zaslonom greh.

Imela sem tudi že prvi in drugi obisk! Prejšnji vikend je bila tukaj mami, v četrtek pa sta na večerjo in spanje v London prišla Nina in Andraž. Mami je bila tukaj dobre tri dni in mislim, da sem ji pokazala cel London! Vozili sva se z avtobusom in tako sva videli ogromno v kratkem času. Double deckerji pa so tako ali tako idealni za sightseeing, sploh če ti uspe dobiti sprednje zgornje sedeže. Večere sva preživele v zanimivih restavracijah (malo eksperimentiranja s tajsko hrano in dim sumom:), dvakrat sva šli v kino in po tako napornih dnevih je mami lahko mirno spala in to kljub sirenam, avtobusom in vlakom, ki ponoči vozijo okrog moje sobe.

Mene ta hrup sploh ne moti več. Mislim, da sem Camden osvojila nekje od trenutka, ko sem nekega vecera z dvema kolegoma vstopila v Electric Ballroom in ugotovila, da imajo Goth Night:) Od takrat naprej mi nič več ne pride do živega. Tudi Amy Winehouse na wcju v mojem pubu (Grand Union) ne:) Rahlo zadeta je tlačila wc papir v prijateljičin modrc… nakar je v ženski wc prišel njen stražar in ji rekel, da mora domov (verjetno je sumil, da ni šla samo lulat:), ona pa ga je nadrla, da naj jo pusti pri miru, da samo pomaga svoji prijateljici, da bo lažje dobila nekega tipa… na tej točki sem jaz hitro pobegnila:) In tukaj je nekaj skoraj tako nenavadnih slikic, kot je moja soseda Amy:

Ja, London ima veliko obrazov. Dogaja se mi toliko stvari, da jim sama kar tezko sledim. Zdaj je en mesec bil tudi londonski arhitekturni festival z neskoncnim stevilom razstav, predavanj, ogledov, instalacij in drugih dogodkov. Tezko je vsemu slediti, se mi pa kljub temu zdi, da sem videla ogromno. Zelo zanimive so bile tudi končne razstave šol AA in Bartlett – res noro, kaj delajo ti študenti… se trudim, da bi to na mene vplivalo inspirativno in poskušam odmisliti tisto prvotno reakcijo »ojoj, tretji letnik, pa imajo bolj zanimive projekte kot jaz«:)

Tako da brez skrbi, z mano je vse super. In kdo rabi morje, ce imam pa Temzo:)

TOW Nina Moves In

Včeraj se mi je zlomil noht in posledično sem si morala skrajšati vseh deset. Zdaj imam idealne pogoje za tipkanje:)

Natanko pred dvema tednoma sem se preselila v Camden. Selitev je bila zanimiva – se je že kdo od vas selil s taksijem?:) Imela sem kovček, eno škatlo, vrečko, laptop in torbico – to se mi sicer zdi kar ekonomično (I travel and live light:). V sobi me je čakalo razbito okno, ampak karton, ki je kasneje postal platno za umetniško izražanje (glej zadnjo sliko)), je začasno rešil prepih.

Pa najprej nekaj o Camden Townu. Slikovit predel na severu Londona je najbolj znan po svojih tržnicah z oblačili, knjigami, pohištvom, raznimi predmeti in ostalo »junk« robo. Med vikendom je tukaj taka gneča, da podzemno postajo med eno in peto uro popoldne spremenijo v »exit only« (kar me spomne na čist tretjo stvar btw;) – če hočeš iz Camden Towna kamorkoli drugam, je treba peš do naslednje postaje. Ljudje na ulicah so pisani – dobesedno – roza lasje, rdeče vezalke, zelene nogavice…ampak po drugi strani pa spet ne tako zelo pisani: prevladuje namreč črna scena – v smislu goth/emo/punk/metal/nevemkaj… če kje vidite, koga, ki je RES alter oblečen, pa se vprašate, kje dobi vse te cunje (in accessories), je odgovor Camden. Vse skupaj je nekako tako, kot si jaz predstavljam revolucionarni London v sedemdesetih, Sex Pistols style:)

http://en.wikipedia.org/wiki/Camden_Town

Moja ulica je čisto malo ven iz glavnega vrveža, ampak ravno toliko, da ponoči nikoli ni prazna. Trgovina je odprta do polnoči, kadarkoli si lahko kjerkoli kupim pomarančni sok, vse je oddaljeno maksimalno pet minut (tudi Starbucks:) in dejstvo, da živim v Londonu občutim res vsak dan.

Z Northern Line imam iz Camden Town (do postaje imam 4 minute) do službe le 4 postaje, kar je skupaj, če prištejem še 4 minute od Goodge Street postaje do službe in dve minuti povprečnega čakanja na tube, 20 minut do službe. Verjetno mi ni treba poudarjati, da je to za London zelo malo (in mimogrede manj kot sem imela do faxa v Ljubljani). Bližina službe in doma pa pri tistih norih nočnih urah ni nepomembna – pol ure lahko včasih pomeni 20% spanja:) Blizu pa nimam le službe, ampak tudi mojo najljubšo londonsko sestavino – park. Regent’s Park je le 10 minut stran (peš seveda), kar pomeni idelane pogoje za laufanje, nedeljske piknike, relaksacije, pa tudi ob sredah imam po softballu (oziroma po pubu po softballu:) le nekaj korakov do postelje. Camden je zakon:)

V pritličju moje stavbe je pub, The Grand Union. Na žalost se kvaliteta sob ne more primerjati z ljubljanskim istoimenskih hotelom:) Ker je stavba že stara, je vse skupaj že malo »zdelano«. Še najbolj okna, ki so zvita tako, da se nikoli ne morejo povsem zapreti. Proti prepihu malo pomaga wc papir, ki sem ga zatlačila v špranje, nikakor pa ne pripomore k zvočni izolaciji. Camden Road je ena najprometnejših ulic v Londonu, kar pomeni taksiji in avtobusi all night long… čez cesto od mene je postaja overgrounda – vlak na 10 minut (včasih se malo zatresejo tla:), za začimbo pa so tukaj še zelo pogoste sirene (verjetno Camden včasih res potrebuje policaje) in razne podoknice obiskovalcev spodnjega puba, ki seveda svojih 5 ali 6 pints najraje spijejo na pločniku. Za ilustracijo tega, kako zelo rada imam London, naj za konec tega odstavka dodam, da me vse to sploh ne moti (in tudi čepkov za ušesa ne rabim več:).
ZEMLJEVID

Sicer je tole »stanovanje« prav zanimiva zadeva. Grand Union oddaja prostore nad sabo. Vse skupaj je kot ena ogromna hiša v kateri ima vsak svojo sobo. Imamo tri kopalnice, dve kuhinji in eno dnevno sobo, stanovalcev pa je baje okrog 15 (in seveda še nisem vseh spoznala). V mojem predelu so samo tri sobe – pod mano je Justin, ki dela v pubu in je nekako glavni za pobiranje najemnine ipd, nasproti mene pa je Tony, Angležinja v brazilskem dresu (taka je bila, ko sva se spoznali in taka bo vedno ostala v moji glavi:) in njen brazilski fant (za katerega ne vem, ali je samo na obisku, ali pa živi tu z njo). Tako da pravzaprav nikoli ni gužve za kopalnico in wc. Drugi del hiše ima drugo stopnišče, tako da imam do dnevne sobe dolgo pot: po stopnicah dol, po drugih stopnicah gor in nato po dolgem hodniku do konca. Imamo tudi zunanjo teraso, kjer je baje poleti super (ne, London še nima poletja:). Ostali cimri so mešanica vsega možnega – od južnoafriškega psihologa slash umetnika, preko temnolase Švedinje z angleškim naglasom in dolgolasega študenta računalništva do črnke z najnovejšo afro frizuro. Vsi so prav simpatični, ampak mi moj busy lifestyle ne pušča kaj veliko časa za pretirano druženje z njimi. Seveda se s številom cimrov vedno zmanjšuje tudi vsesplošna čistoča in tudi tukaj ni izjeme… ampak stanje je pač tako, da mi moja plača trenutno (še) ne omogoča kvalitetnejšega bivanja in nekaj mesecev mi ne bo problem preživeti… navsezadnje sem v Londonu! (tolažba za prav vsako negativno stvar zadnjega meseca:) V sobi pa se počutim res prav domače: vse diši po BodyShopu in Tigiju, po celi sobi visijo moje obleke (nisem še uspela kupiti stojala za sušenje), na zavesi se počasi veča moja zbirka značk, nad posteljo imam Picassa oziroma Don Kihota, na drugi steni pa vas, prijatelje… vas že kr fejst pogrešam.

Ampak novo mesto prinese tudi nove prijatelje. Res si nisem mislila, da je lahko služba tako idealen kraj za spoznavanje novih ljudi. Vsi vedno govorijo, da po faxu naenkrat ni več nove družbe, ampak to NI res. In NE, po faxu se ti poti ne zapirajo, ampak samo odpirajo (če si to seveda želiš in dovoliš). Od zadnjega prispevka sem postala tako »in«, da mi je včeraj, ko smo šli po službi v pub čez cesto, Howie rekel, da sploh nima občutka, da sem »nova«. Bila sem že na housewarming party od Avi, na office drinks, na dveh poslovilnih kosilih, na poslovilni žurki Brazilke Christine in Italjanke Valentine v brazilskem baru Favela Chic, dvakrat na softballu + pubu, pri Avi na večerji, na Sex And The City Fletcher Priest Girl’s night out in včeraj na »happy Friday« drinks. Ni čudno, da se mi zdi Fitzrovia (tam je biro) bolj domača kot Camden.

Avi nam je na svoji vselitveni žurki skuhala cel kup židovskih specialitet. Ker je po dveh urah piknika na vrtu začelo deževati, smo se prestavili v njeno garsonjero in »pobliže« spoznali:) To je bilo moje prvo socialno udejstvovanje in mislim, da sem se kar dobro odrezala (sploh ker mi sicer small talk in first impressions delajo probleme). Potem sem zadnji petek pred plačo končno doživela dolgo opevani office drinks. Firma rezervira en del nekega puba in časti prigrizke in neomejeno pijačo (ok, verjetno je omejena, ampak meni se je zdela neomejena:). Zastonj pijača (ki v Londonu sicer ni poceni) iz pogojno hladnih in zadržanih angleških sodelavcev naredi tipične Špance – zanimive debate, prijateljski objemi, občasno dretje in drugi pripetljaji;). Definitivno dobra ideja za ustvarjanje boljših odnosov med zaposlenimi. Od tistega petka naprej poznam skoraj vseh 90:)

No, ampak ne vrti se vse okrog alkohola. FPA (Fletcher Priest Architect) je tudi športen biro (dobra oblika team buildinga:). Vsako sredo po službi vzamemo kij, žogo in nekaj rokavic ter gremo v Regent’s Park na softball (mehkejša različica baseballa). Imajo tudi nogometno ekipo, ki bo svojo prvo tekmo odigrala naslednjo soboto, ampak za nogomet sem se odločila ostati v gledalski funkciji. Tudi softball časti FPA (opremo, prevoz, »refreshments« a.k.a. Carlsberg in »snacks« a.k.a. vse možne vrste čipsa (ki mu v UK rečejo »crisps«) in sira in omakic in kruha in vsega, kar lačni ljudje po napornem dnevu v službi nabavijo v trgovini). No, ko nakupimo vse potrebščine, se odpravimo do Regent’s Parka, kjer vsako sredo igramo proti drugi ekipi. Najbolj zanimivo pri tem se mi zdi, da obstaja neka arhitekturna liga in da je vsako sredo med sedmo in deveto cel park poln arhitektov. In potem prihajajo emaili v stilu »pravijo, da so hitrejši v autocadu, dejmo jim še mi pokazat, kaj znamo«:). No to je v bistvu malo neresne tekmovalnosti – igra je v resnici zelo sproščena, vsak ima na bazi svoje pivo in nekateri tudi tečejo kar z njim. Punce smo sicer redkost, ampak so do nas prav prijazni (zelo angleška lastnost). Sama igra mi je res všeč – mogoče mal Žigovega vpliva in pač dejstvo, da mi baseball ni tuj (sem dobro pomislila in ugotovila, da sem bila že na treh tekmah!). Igrala sem prvič, ampak mi je prav super šlo – so me proglasili za woman of the match:) Izločila sem celo nekega znanega Hollywood igralca (na videz sem ga poznala, ampak imena pa ne vem), ki je bil malo poln samega sebe in tako smo imeli moralno zmago (ker so sicer bili oni boljši). To sredo pa sem se dvakratno poškodovala – najprej se je med tekom nekdo z vso silo zaletel v mene in sva trčila in zletela na tla (spektakularno!), potem pa sem še nekako čudno odbila žogo in namesto homeruna sem se zadela (z enako silo) v spodnjo ustnico. Na začetku sem bila kot kaka Miša Molk, zdaj, ko je namesto rdeče vse skupaj že črne barve, pa niti nočem vedeti, komu sem podobna:) Vse bolečine (fizične in psihične) je odpravil pub, v katerega smo se odpravili po tekmi. Potem pa že omenjenih deset korakov do doma:)

No, poleg teh izvenpisarniških aktivnosti pa še vedno večino svojega časa preživim za računalnikom. Vmes smo končali še en natečaj, za katerega smo porabili pet dni (!!)… ne bom izgubljala besed o kvaliteti projekta:) Ampak kljub vsemu mi je bil bolj všeč kot prvi - je imel malo manj krivulj. Zdaj delamo bolj umirjeno – toliko ur, kot vsi ostali (od 9.30 do 18.00). Nismo še začeli novega natečaja, ker popravljamo stara dva – da ju bo lahko FPA brez sramu vključeval v svoj portfolio. Tako rahlo brezsmiselno delo (dodelava vseh načrtov, teksta, photoshopiranje renderjev itd.), ampak po resnici povedano, prav prija malo manj stresno klikanje. Se celo zgodi, da nimam kaj delat – če npr. čakam, da Avi konča kak nov render, ki ga jaz kasneje obdelam v photoshopu, brez slabe vesti malo preberem novice, pregledam vreme in visim na gtalku. Blaž bi lahko zdaj začel pisat blog, da mi bi vrnil uslugo in da bi tudi jaz imela kaj delati v službi:)

Vikende preživljam večinoma sama s sabo, kar mi tudi najbolj odgovarja, saj imam med tednom družbe več kot dovolj. Sprehodi po Londonu, vožnje z avtobusom, tu in tam kaka trgovina (zdaj, ko sem dobila prvo plačo, je tudi to lahko prišlo na vrsto:), Regent’s Park, včeraj sem bila pri frizerju (kar je pri meni sicer bolj redek, ampak zelo priljubljen hobi), danes pa sem dan preživela na Camden Marketu ob raznih značkah, nakitu, čevljih in zanimivih ljudeh. Spodaj nekaj utrinkov londonskih vikendov (nekatere fotke so obujanje spominov mojih prejšnjih obiskov Londona).

Tradicionalno sem seveda tudi gledala finale Roland Garrosa, ki pa je letos bilo kar malo depresivno… zdaj me čaka še pospravljanje sobe, jogging po parku (ko se malo shladi, London je danes le nekako vstopil v poletje), kak dober film, potem pa spat – zdaj sem working girl (haha), ni več heca!

TOW Nina Goes Back To Work

Minila sta dva tedna in zdi se mi, da se je vse spremenilo. Ampak ker sem zdaj v Angliji, kjer mi je dovoljeno biti organizirana in kronološko natančna, bom tokrat brez slabe vesti spet šla lepo po vrsti…

Za mamicin XX. rojstni dan (da ne bo rekla, da takole javno objavljam njene osebne podatke:) smo šli v Pariz. Pa ne le da bi obujali spomine, tudi da bi si ustvarili nove, bolj sveže. Mami, Žiga in jaz – različni karakterji, starosti, spoli in interesi… ampak ista kri… in nekako smo se uspeli uskladiti. Zgornje nebo lepo pokaže, da smo imeli super vreme, vse ostalo pa je bilo v naših rokah.

Ker je šlo za posebno priložnost smo se imeli lepo na prav poseben način. Mami naju je peljala v eno boljših francoskih restavracij, Le Grand Colbert, kjer sva končno spoznala cuisine francaise (ko sva bila stara 10let nama ni ravno dišala:) in to cuisine francaise de haut niveau. Privoščili smo si tudi koncert v L’Olympia, pijačo v Cafe de la paix in nekaj pic v Pizza Pino. Da o zajtrkih in neskončnih cafes noisette ne govorim (neskončnih za Žiga, ki mu posedanje ni dišalo niti pol toliko, kot je nama z mami kava:). No, mami naju je res lepo “pogostila”, ampak tudi najino darilo njej je bilo na nivoju. Na Champs Elysees smo ji izbrali nova očala in seveda za tako gospo kaj manj fensi kot Chanel skoraj da ni primerno…:)

Ampak ne, nismo samo zapravljali. Imeli smo intenzivno obnovo poznavanja znamenitosti. Eifflov stolp, Sacre Coeur, Hotel de Ville, Notre Dame, Champs Elysees, Place de la Bastille, Tuileries, Musee de l’Orangerie, Arc de Triomphe, Pont Neuf in tako dalje – prehodili smo cel Pariz. Vmes seveda kak cafe noisette ali pa piknik pod Eifflom, ampak res smo bili kar pridni. Tudi na sprehodu po pokopališču Pere Lachaise, kjer smo šli pozdravit Jima Morrisona, Edith Piaf, Ocsarja Wilda, Moliera, Chopina in druge pomembneže. Tu je bil vodič Žiga, sicer pa je Pariz bolj obvladala mami in nama rade volje kaj zanimivega razložila (slike, kjer mami steguje roko in naju “uči”:)

Vsekakor pa moram priznati, da bistvo Pariza niti ni bil Pariz. Ko se človek takole znajde daleč od doma (pa četudi je to na lastno željo), je nekaj dni z domačimi – tistimi, ki me prenašajo že najdlje (sej vem, ni lahko;), nekaj res lepega… tako da mami in Žiga, da bosta vedela, vidva sta bila še boljša od Pariza. In vsi vemo, da je Pariz na naši lestvici kar visoko:)

Potem pa Eurostar. Dve uri in petnajst minut (ki sem jih seveda prespala), pa sem že bila spet v Londonu. Med pariškim kofetkanjem in turizmom so se dogajale še druge pomembne stvari, ki pa pomensko bolj sodijo v ta odstavek. Moja londonska služba…vzeli so me tudi na drugem razgovoru. In dobila sem mejl, da me vzamejo še eni tretji. Dileme dileme dileme, telefonski klici, nasveti, izračuni… za človeka, ki ima probleme z “indecision” to res ni olajšalo zadeve. Na koncu pa je padla odločitev – job#2. Ja, vem, kaj sem napisala prejšnjič. Futuristična arhitektura v kateri ne vidim ravno smisla… ampak sem si rekla, da imam zdaj idealno priložnost, da vidim, kako take stvari sploh nastanejo. Kaj imajo tisti arhitekti v glavi, ko naredijo vesoljsko ladjo… Aja, pa plača je dobra;) Kar pa v Londonu ni nepomembno.

Biro se imenuje Fletcher Priest Architects in v Londonski pisarni (obstajata še Koln in Riga) je zaposlenih malo manj kot 100 ljudi. Vsi smo v eni ogromni sobi (oceanski sistem) in tako vsak vidi, kaj kdo dela:) Jaz sem v Design Research oddleku in delamo izključno mednarodne natečaje. Prišla sem ravno štiri dni pred oddajo nekega gledališča na Švedskem in doživela najhujše možno – prvo noč sem spala štiri ure, drugo noč tri in tretjo nič… potem smo četrti dan delali do devetih zvečer. Čudno polovično bedenje in neskončen občutek brezčasnosti sta nekako povzročila, da se mi zdaj zdi, da tam delam že najmanj en mesec.

Moj šef je Matteo, Italijan, star nekaj čez 30 let. Čez dan je normalen (kolikor je pač 30letni italijanski arhitekt lahko:), ponoči pa se mu strga. Sumljiva hiperaktivnost (ki baje NI posledica kakih drog) se pokaže že nekje ob osmih, ko se pisarna izprazni in lahko glasbo s slušalk prestavi na zvočnike. Njegova sicer solidna angleščina se naenkrat pokvari v italjansko pačenje, pa še to samo če imava z Avi srečo, da nama ne govori kar v Italjanščini. Avigael je drugi del našega tima (jaz sem tretji) – francozinja iz Pariza. Avi je super, že prvi dan me je povabila na svoj housewarming party, da bom lažje spoznala nove ljudi. Skupaj hodiva na kosilo (kar je ta teden pomenilo po sendvič, ki ga potem poješ v pisarni ob autocadu) in počasi in neopazno ustvarjava zavezništvo normalnosti, ki bo morda nekoč uravnotežila Matteovo ekscentričnost.

Ko delaš noč in dan ti počasi odpovejo nekatere osnovne zavore in zafrkancije postanejo že skoraj groteskne. Na nore provokacije svojega šefa nisem ravno uspela odgovarjati s primerno zadržanostjo – ob petih zjutraj pač človek blekne kar mu pade na pamet (in kar mu pade na pamet ni vedno najbolj sociološko sprejemljivo). Bom morala najti neko pravo mero, zaenkrat pa se zanašam na to, da tudi on ni bil povsem priseben:) Potem nas spet popade val zaspanosti… ampak ne, Matteo spet da glasbo maksimalno naglas, prestavi iz Coldplayev na 80s, jaz si grem po kavo (Avi je ne mara, Matteo pa je preventivno ne pije – “Veš kaj bi blo men, če bi kavo spil, če sem že brez nje tak”… pameten dečko) in gremo naprej. Potem se Matteo naenkrat zadere “Miiiichaeeeel!! My maaaan!” – in nas spet pride pogledat Michael (ki se pojavlja na pol ure). Michael je maskota biroja – temnopolt študent, ki dela ponoči. Pride ob šestih, ko vsi odhajajo, potem pa dela nekje do štirih, petih zjutraj, včasi tudi dlje. Mogoče je kdo pravkar preštel, da je to kar 10 ur… ampak brez skrbi, Michael ne dela ves ta čas. Vmes si downloada nadaljevanke in jih gleda na veliki plazmi v conference room 1. Neverjetno ga fascinira dejstvo, da se nadaljevanka prenaša hitreje, kot jo on lahko gleda… vsi ga imajo radi – mogoče zato, ker je tako zabaven, ali pa zgolj zato, ker jih preseneti z novim Lostom že takoj zjutraj, ko pridejo v službo.

Dnevna izmena mi je zaenkrat manj znana – odnosi pač niso tako zelo pristni, če so ljudje naspani:) Nasproti mene sedi neskončno prijazna Lucy, ki je hčerka gospoda Priesta. Iz glave se po imenih spomnim še ene Christine, ki sem jo spoznala na večerji, Howieja, ki se mi je predstavil ob “watercoolerju” in Sergeja, ki je moj predhodnik, zdaj pa dela na “normalnem” oddelku (ampak nam je zadnja dva večera priskočil na pomoč). Vsi so precej mladi in vzdušje je odlično (če ne bi čez dan hodila naokrog kot mesečnik, bi si verjetno zapomnila več imen). Skupaj hodijo na izlete (ena skupinica je ravno tri dni bila v neki koči v Devonu), večerje (ki jih, če si v službi po deveti uri, časti firma – ja, sem tri večere zastonj jedla:) in office drinks, ki so vsak konec meseca (to bom imela čast doživeti v petek).

Vsekakor mi ni dolgčas. Ko smo končali vse skupaj sva z Avi šli na večerjo (v tistem evforičnem stanju po 36ih urah nepretrganega dela pač nisva še bili zaspani:) in malo predebatirali projekt, šefa in vse ostale… kot srednja šola. Kdo je poročen, kdo je samski, kdo je gej, kdo bi lahko bil gej, kdo s kom hodi, kdo je s kom skregan… po takem stresu sta hrana (nazadnje sva jedli rogljiček za zajtrk) in prazen pogovor bila idealni zaključek dneva.

Od petka do torka pa oddih. Prvi dan sem ves dan samo spala, zvečer pa sem se vrgla v iskanje nove sobe na internetu. Tu bi se morala namreč preseliti v manjšo, ker junija pridejo neki drugi ljudje, pa sem si rekla, da je potem bolje, da si poiščem nekaj bližje službe. Če greš domov po deveti uri ti sicer firma plača taksi (kar je ob petih zjutraj res zelo praktično), ampak videla sem, da si ne glede na taksi želiš čimprej ležati v svoji postelji. V soboto sem šla na štiri oglede in se včeraj kar odločila za eno sobo v Camden Townu, le štiri postaje od biroja. Selim se v soboto, tako da bom kaj več o novem domu povedala naslednji teden.

Kar brez slik je tale drugi del… sem v tistih štirih dnevih bila preveč zaposlena z drugimi zadevami. Sem pa zato danes slikala oblačno nebo… ki je v Londonu “pravo” nebo. And I mean that in the best possible way. Mogoče pa zame popolnost pač ni modro nebo brez oblačka…

TOW Nina’s Big Break

Že štiri dni živim v Londonu. Ko sem se ugotovila, da je zdaj tisti čas, ko je vse pred mano, ko sem najbolj svobodna in ko so moje možnosti najbolj neskončne, mi ni preostalo drugega, kot da se odpravim sem. Zadeva se takole v enem stavku res sliši precej preprosto in le zakaj ne bi tudi bila:)

No pa da razložim. Svoj CV in portfolio sem poslala na nekaj več kot 40 birojev po Londonu, trije so me povabili na razgovor in prvi od razgovorov se je končal s ponudbo in to pravzaprav pod mojimi pogoji: do septembra. Zdaj čakajo, da jim sporočim, če se bom odločila za njih (in verjetno se bom – malo riskantno bi bilo, če se ne bi). Tako da naj bi začela delati naslednji teden.

Tale prvi post je namenjen večinoma temu, da vse tiste, ki vas skrbi, kaj je z malo deklico v velikem mestu (Daša, verjetno ne skrbi samo tebe;) malo pomirim: imam se čudovito. Moja sobica je ravno prav velika in ravno prav ven iz centra (da se normalna najemnina in bližina javnega prevoza ne izključujeta). Do podzemne (Canada Water) imam 5 minut, do Temze 3 minute. Okolica je polna vrtov in parkov, nekje naprej pa je tudi shopping center, kjer imajo ogromen supermarket – za celjski spar+tuš+mercator skupaj.

Živim pri Sue in Nigelu, oba sta stara okrog 40 in drug drugega imenujeta “flatmate” (iz tega sklepam, da nista par). Imata štiri mačke (in kaže, da jih imam zdaj tudi jaz): Tilly, Baby, Stanley (from Stanley and Ollie) in Audrey (because she’s beautiful, just like Audrey Hepburn:). Kdo ve, mogoče bom pa postala cat person (ampak še nisem in iz tega razloga sem mačke samo naštela in ne poslikala:). Najprej naj bi tu ostala le prvih pet dni, pa se je izkazalo, da sem jim vsem šestim tako všeč (ker sem a radiant, wonderful, positive person and it’s just such a joy to have me around – to preberite z British naglasom in bo zvenelo še bolj extraordinary;), da bi me radi imeli kolikor bom sama hotela – lahko tudi vse štiri mesece. Pri vprašanjih glede najemnine, ostalih predvidenih gostov in mojih obiskov se je ponavljal stavek “oh, we’ll sort it out, we’ll sort it all out”, tako da sem vključila špansko ležernost in se prepuščam sortoutiranju:)

Sicer je bil najuhjši prvi dan. Spala sem samo tri ure in imela dva razgovora. Zato sem zjutraj spila tudi dve kavi. Bilo je čudovito sončno jutro in v Chelsea sem takoj našla prvi biro. Pojavil se je problem, ker nisem imela s sabo a spare copy of my CV (njim se je nekako pokvaril server in niso mogli do arhiva), pa sem že takoj demonstrirala svoj problem-solving značaj in rekla, da naj mi dajo računalnik in grem na svoj mejl. Ko je bilo to urejeno, so se začela vprašanja in vsak moj odgovor je kar nekako bil pravi. Po skoraj enournem pogovoru (nič kaj niso hiteli in prav spuščali so se v podrobnosti mojih tlorisov), so se zarotniško spogledali in mi povedali, da bi me vzeli. Moj portfolio je bil baje boljši od večine angleških študentov in kar težko sem zakrivala tisti nasmeh na obrazu… uau, službo v Londonu imam!

Sledile so štiri ure napornega čakanja po mestu. Evforija se je mešala z neprespanostjo in nisem ravno vedela, kaj naj s sabo. Šla sem na kosilo in sprehod ob Temzi, nato pa se je ulilo. Moj bogi portfolio sem skrila pod plašč in tekla čez most do Embankment postaje. Na stopnicah dol z mostu mi je spodrsnilo (barcelonski čevlji pač niso namenjeni dežju) in padla sem na desno koleno – me še vedno boli… ampak sem odmislila in šla proti drugemu razgovoru. Ta je bil malo bolj tricky – gre za biro v katerem je zaposlenih 100 ljudi, jaz pa sem bila tam za oddelek z imenom Design Research, v katerem so trije in delajo izključno samo mednarodne natečaje. Na žalost čist preveč futuristične za moj okus. Bila sem pa že tako izmučena in utrujena, da nisem mogla zbrati dovolj moči, da bi delovala navdušeno nad tisto vesoljsko arhitekturo in norim delovnim časom (od desetih do polnoči, zadnji teden pred oddajo do treh, zadnje tri dni nonstop, potem pa 4 dni fraj, ki ne štejejo k dopustu…). Ko me je spraševal po najljubšem živečem arhitektu (ni hujšega kot to vprašanje!) nisem rekla Zahe Hadid ali Gheryja, ampak sem neki zabluzla o Sizi (in povedala, da sem pod vplivom Portugalske) in Andu. Nekako sva oba skozi razgovor ugotavljala, da nisva kompatibilna. No, ampak mogoče bi bilo pa zanimivo nekaj popolnoma drugačnega. Ampak res dvomim, da me bodo vzeli.

Naslednji dnevi so bili bolj namenjeni adaptaciji. Sprehodi ob Temzi, iskanje adapterjev za elektriko, kupovanje novih rjuh (ki nimajo na sebi mačjih dlak, brrr) in nasploh uživanje pomladi. Aja, od 1. maja naprej ima London novega župana in jaz (in kakšnih 200 someščanov:) sem se slučajno znašla pred City Hallom, ko je vstopal vanj (on in kakšnih 30 fotografov). Sva skupaj začela novo obdobje:)

Tako, bolj ali manj je vse na mestu. London je te dni sončen (ampak to še ne pomeni, da imamo 37 stopinj:), ura je ena ura manj, kot pri vas, moja nova telefonska je +447704088987, ljudje govorijo angleško in jaz neskončno uživam v preprogah češnjevih cvetov, zeleni (pravi zeleni, ne rjavozeleni) travi, simpatičnih pegastih angležih s kjut naglasom in tišini, kakršne v Barceloni nisem našla nikjer.

test

London (pronunciation (help·info); IPA: /ˈlʌndən/) is the largest urban area, seaport and capital of England and the United Kingdom. It is the most populous municipality in the European Union, with an official population of 7,512,400 (as of mid-2006) within the boundaries of Greater London,^[2] and 8,278,251 (as of 2001) in the surrounding urban area.^[3] The metropolitan area is estimated to have a population of between 12 and 14 million (as of 2001).^[4][5] London’s diverse population draws from a wide range of peoples, cultures, and religions, and over 300 languages are spoken within the city.^[7] It is one of the world’s leading business, financial, and cultural centres,^[8] and its influence in politics, education, entertainment, media, fashion and the arts all contribute to its status as a major global city.^[9]

An important settlement for two millennia, London’s history goes back to its founding by the Romans. Since its settlement, London has been the centre of many important movements and phenomena throughout history, such as the English Renaissance, the Industrial Revolution, and the Gothic Revival. London boasts four World Heritage Sites: The Palace of Westminster, Westminster Abbey and St Margaret’s Church; the Tower of London; the historic settlement of Greenwich; and the Royal Botanic Gardens, Kew. As a result, the city has become one of the most popular tourist destinations in the world, and its popularity has increased over the years due to economic growth.^[10]

The city’s core, the ancient City of London, still retains its limited mediaeval boundaries; but since at least the 19th century the name “London” has also referred to the whole metropolis which has developed around it.^[11] Today the bulk of this conurbation forms the London region of England^[12] and the Greater London administrative area,^[13] with its own elected mayor and assembly.^[14]